Ihanska pot
Turistično – planinska pot je namenjena vsem, ki radi hodite po nezahtevnih planinskih poteh in si istočasno ogledate zanimive pomnike naše preteklosti, kulturno in naravno dediščino.
Vabimo vas na miren sprehod po razgibanih gozdnih poteh in jasah, po odmaknjenih zaselkih, vabimo vas na postanek na točkah, kjer se je pisala naša zgodovina. Vabimo vas, da pobožate konja, ki ga boste srečali na poti, da uživate v čudovitih razgledih in da raziščite podzemni svet.
Na pot se podamo iz športnega parka Ihan, kjer lahko tudi parkiramo.
Po cesti mimo pokopališča in cerkve Sv Jurija, za cerkvijo po ozki stezici levo v klanec.
Sledimo markacijam in zložno skozi gozd do manjše domačije ter do Cerkve Sv. Kunigude na Taboru nad Ihanom. Cerkev svete Kunigunde na Taboru je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja v gotskem slogu. Prvič se omenja leta 1515, v listini iz leta 1465 pa je že omenjena bratovščina sv. Kunigunde v Ihanu. Cerkev je bila nekdaj grajska kapela krumperških grofov, v njej so pokopavali lastnike gradu Krumperk.
Naprej po delu markirane Domžalske poti spominov proti Brdu nad Ihanom. Nad pašniki do konjeniškega centra Ščap. Pot je speljana prav čez dvorišče lepo obnovljenega posestva. Priporočamo postanek.
Nadaljujemo mimo gasilskega doma na Brdu nad Ihanom.
Po krajšem vzponu pridemo še do ene cerkve z bogato vsebino.
Gotska cerkev sv. Miklavža na Goropečah je bila sezidana vsaj v 14. stoletju, morda celo prej. Uradno se prvič omenja leta 1526. Posvečena je sv. Miklavžu, zavetniku brodarjev in prijatelju otrok. Včasih so sem romali splavarji, ki so pluli po Savi. O tem govore tudi romarski podpisi na stenah ob glavnem oltarju, najstarejši je nastal že 1481. leta.
Nadaljujemo proti Oklu, kjer je v februarskih dneh leta 1944 se je na Kramarjevi in Baleževi domačiji na Oklem zadrževalo okrog sto partizanov Kamniško-zasavskega odreda. Kamniško - zasavska četa je ob jutranjem svitu prispela v zaselek Oklo nad Ihanom, kjer se je namestila v Kramarjevi in Baleževi domačiji. V jutranjem svitu 24. februarja 1944 so jih presenetili nemški okupatorji in njihovi domači sodelavci. Zagrmeli so streli, ogenj je švignil v zrak in uničeval. Večina borcev se je pognala iz hiš in hlevov, a sovražnikove krogle so pokosile vsakogar, ki jim je prišel pred oči. (spomenik)
Nadaljujemo čez razgledne travnike proti kraju Dobovlje, kjer je moč opaziti kar nekaj zanimivih primerkov bogate stavbne dediščine.
Ogledamo si lahko Žlezno jamo in Jamarski muzej ter si privoščimo kosilo v Jamarskem domu.
Jama je odprta za obiskovalce od 1. septembra leta 1963. Ima dve dvorani, ki sta med seboj povezani z rovom in mostovi, ki so del turistične poti. Dvorani sta po zasnovi večji brezni. Obe povezuje meter dolga ožina, z vidnimi sledovi vodnega toka pod stropom in po tleh. Na dnu obeh dvoranic voda ponikne. Druga dvorana ima širše dno, ki je umetno dvignjeno in zavarovano. V muzeju je na ogled bogata speleološki zbirki so najlepši kapniki iz zbirke naravoslovca Franca Hohenwarta z začetka 18. stoletja. V Robičevi naravoslovni zbirki boste našli posebno vrsto slepih hroščev, ki so jih strokovnjaki poimenovali po najditelju biospeleologu Simonu Robiču – robiči. Arheološko zbirko sestavljajo paleolitske najdbe in ostanki favne iz babje jame. Na ogled pa so tudi razbitine med drugo svetovno vojno v bližini strmoglavljenega letala bombnika B-24.
Od Jamarskega doma se spustimo po asfaltirani cesti in se kmalu povzpnemo do renesnčnega gradu Krumperk, katerega notranjosti si žal ni mogoče ogledati, ker je v privatni lasti. Je pa vsekakor vredno malce postati in si ogledati zunanjost veličastnega gradu. Ob grajskem kompleksu, v starih hlevih je urejen konjeniški center. Grad Krumperk se v virih omenja že leta 1338, sedanji renesančni grad pa so okrog leta 1580 pozidali vitezi Ravbarji, ki so se pogosto bojevali s Turki. Posebej se je v bitki pri Sisku na sv. Ahaca, 22. junija 1593, odlikoval Adam Ravbar (Ad Rauber), ki ga slovenska ljudska pesem opeva kot legendarnega junaka.
Po na novo asfaltirani poti se spustimo do znamenja in tik, preden se cesta spusti, zavijemo levo v gozd in sledimo markacijam, ki označujejo tudi Domžalsko pot spominov ter se počasi pričnemo vzpenjati proti vrhu Križentaura / Velikega vrha
Na vrhu je miniaturni Aljažev stolp, v katerem je vpisna knjiga.
Zdaj smo na najvišji točki naše poti, čaka nas le še spust nazaj na izhodišče v športnem parku Ihan, vendar si vseeno privoščite počitek v prelepem zavetju gozda.
Kontakt: www.visitdomzale.si